Se še spomnite prvih dlančnikov?
Nabrž ni znanstvenofantastične serije ali filma, v kateri vsaj nekdo v rokah ne drži kot papir tanke tablice, po kateri piše ali drsa. Ta ideja je resnično tako stara, da je bila že v osemdesetih in devetdesetih kliše znanstvene fantastike. Vseeno pa to ni ustavilo računalniške industrije, da ne bi delala v to smer.
Računalniki so resni
Računalniki so svoje življenje začeli na univerzah in kasneje v poslovne namene. To so bili časi, ko je en računalnik zavzel sobo ali tri. DNK teh naprav je tako vedno imel močno strujo v smeri poslovne uporabe. Tako ni bilo presenetljivo, da so tudi domači računalniki sprva oglaševali "resne" programe. Microsoftova Pisarna nima ponesreči takšnega imena. S prihodom prvih mobilnih telefonov se je tako takoj pojavila želja po prenosnih napravah, ki bi "poslovnežem" pomagale s spletno pošto, koledarji in sporočanjem. V devetdesetih so sicer prenosni računalniki obstajali, a so bili daleč od elegantnih in lahkih naprav, ki jih poznamo danes. To so bile ogromne škatle z zelo slabo avtonomijo. Dejansko so to bili bolj domači računalniki z ročaji, da se jih je lahko nosilo naokoli. V tem kontekstu je popularnost dlančnikov veliko lažje razumeti.
Dlančni piloti
Naprave, ki jih Jože na začetku pokaže, so bile svojčas statusni simbol. Ne glede na proizvajalca je šlo za bolj kvadratne zaslone na dotik, le da je ta dotik potekal preko paličice. S prstom si nisi mogel dosti pomagati, saj so bili ti zasloni prirejeni na dotik s predmeti in niso bili odzivni na kožo. Operacijski sistemi, ki so gnali dlančnike, so bili za svoj čas zelo napredna programska oprema. Predvsem so orali ledino z uporabniško izkušnjo na tako malih zaslonih. Do takrat je imela programska oprema na voljo večje zaslone, saj stacionarni monitorji nikoli niso bili tako majhni. Predvsem pa ni bilo fizičnih tipkovnic in je bilo treba črke vnesti s stylusom/svinčnikom. Nekateri so to težavo reševali z virtualno tipkovnico, po kateri se je s svinčnikom tipkalo. Najbolj kul pa so bile naprave, ki so znale ročno pisavo pretvoriti v digitalne črke. Tako si lahko s svinčnikom "pisal" posebno abecedo, ki jo je operacijski sistem znal pretvoriti v tekst. Obdobje dlančnikov je trajalo do prihoda mobilnih telefonov, ki sicer dolgo niso imeli vseh funkcionalnosti teh naprav, a ker si lahko poklical in pošiljal sporočilo, je bilo to za veliko ljudi dovolj. Za "poslovneže" pa ne.
Newton
iPad je dandanes nekaj samoumevnega, a pot do tja je bila dolga. Tudi za Apple, ki se je desetletje trudil narediti tablico. Dlančniki so bili za to podjetje le OK, saj je njihov cilj vedno bil prenosni računalnik, ki ne potrebuje tipkovnice. Zato so leta 1993 izdali Apple Newton, to napravo ima v rokah tudi Jože in jo poimenuje iPad. Na nek način ima prav, saj je bil Newton Applov prvi resen poskus z dlančnikom/tablico. Newton ni bil uspešnica in Apple je šel v sredini devetdesetih čez kar nekaj pretresov, a želja po izdelavi tablice ni zamrla. Še iPhone, njihova najbolj prodajana naprava, je posledica želje napraviti tablico. Ta je bila prva želja, a so ugotovili, da lahko prej naredijo nekaj z manjšim zaslonom in tako je prvi izšel iPhone.
Tablice povsod
iPad je zlati standard, kar se tiče tablic. Na Androidni strani se jih je skozi leta bolj ali manj resno jemalo. So pa vedno obstajale in z nizkimi cenami dostikrat prepričajo. Trenutno smo v obdobju, ko se tablice z Andoridom spet bolj resno razvija, zato je tudi izbira pestra. Se je pa dobro spomniti, kje se je vse skupaj začelo, ker iPad in S Tabi ne bi obstajali brez dlančnikov in njihovih svinčnikov.
